V soboto, 26.5.2018 se je na Andrecovem vrtu v Kočah ob 8.30 zbralo 52 pohodnic in pohodnikov (verjetno tudi kakšen več),  trije mladi konjeniki in slikar. Vremenska napoved je bila ugodna. Dežuje namreč že ves mesec.
In smo šli.

Mimo »Prve lokve«, čez »Koško pule«. Kar nekaj njiv je zoranih pa še vedno premalo. Šli smo mimo Bekarjeve »male nive«, pa Ženčičeve njive, pa Korenovo njivo pustili za seboj in bližali smo se Vadnalovi ogradi, kjer se pase živina. Sicer pa trava, sama trava. Kmalu se bo kosilo, saj bo velikega travna kmalu konec! Pozna zima in spomladansko deževje je košnjo premaknilo v rožnik. Pa saj tako je prav, da travna semena dozorijo in se vsujejo na travno rušo. Dosegli smo » Kote«, kjer zgodaj spomladi lahko naberemo prve zvončke. In … prva markacija na desno po Izovi poti … Danes bomo zavili proti zahodu, proti Čermelicam.
Že nekaj časa sem vedela, da moram prijateljem, znancem in neznancem, ki prihajajo od blizu in daleč na pohod po Izovi poti, predstaviti skrivnostno lepe Čermelice, ki sva jih z Izidorjem neštetokrat obiskala.  Če bi tamkajšnje tri štirne znale govoriti! Zidov ni več, le slutimo lahko, da so nekdaj nekje bili. Tudi treh Čermelakov iz Čermelic ni več tam. Na vrhu so bili »Ta gurenji«, na sredi »Ta srednji«, spodaj »Ta dulenji«.
Voda se v Čermelice zliva iz vseh strani. V daljavi kraljuje Nanos. Ni čudno, da so si ljudje v tem raju uredili bivališča. In imeli so živino, ki se je pasla na prostranem pašniku, in zasadili so sadno drevje -slive, jablane, tepke. Majda iz Orehka, ki je bila med pohodniki, je povedala, da je vsak dan po šoli nesla očetu južno gor, v Čermelice. Iz pripovedovanja prijateljeve pokojne mame Eme, ki je bila rojena pri »Ta srednjih«, pa zveni v mojih ušesih: »Sem prav jezna,« je rekla »zdaj so mi napisali, da je moj rojstni kraj Rakulik! Ma kaku, č sm rojena u Črmelicah!«
Zapustili smo kraj, ki pripoveduje tudi junaške zgodbe. Tam so bili rojeni TIGR-ovci Jakob Dolenc, sestra Ivanka in brat Jože. Bili so hrabra trojka.
Jakobov sin Stane, ki ga domačini poznajo pod imenom Čermelak, iz Prestranka pripoveduje: »Čermelice so bile zaselek vasi Rakulik, šolo in pošto so imeli v Orehku. V treh hišah so živeli trije kmetje z družinami. Na severni strani pod hribom, ki so mu domačini pravili Curk, so imeli ta stari Čermelaki njive. Tudi na vrhu Curka so bile njive v obliki teras, ki so jim rekli Ledine. Pod Curkom je še vedno korito, kamor priteka voda tudi v največji suši. Velikemu travniku na vzhodni strani so rekli Zagrjenka, verjetno izpeljano iz zagrajena, ker je zagrajena iz vseh strani in ima le dva ozka izhoda na dveh nasprotnih straneh. Pri Ta gurenjih so bili furmani. Furali so seno in oglje v Trst. Tudi moj oče Jakob je bil sin iz zgornje kmetije. Mama je bila Pepelova Mica iz Rakulika. Gospodarsko poslopje je zgorelo leta 1935, tri leta kasneje pa še hiša. Potem so odšli v Postojno. Ta dulenja kmetija je propadla okrog leta 1934 zaradi zadolženosti in kasnejšega požara. Pri njih so po pripovedovanju izdelovali harmonike, ki so jih prodali tudi v Ameriko. Ta srednje so 1944 požgali Nemci. V vseh treh hišah je bilo veliko otrok. Od doma so odhajali nekateri že majhni, služili so pri kmetih. Po 2. svetovni vojni v Čermelicah postane gospodar Kmetijska zadruga. Kamne od pogorelih starih hiš so uporabili za temelje novih dveh barak, kamor sta se za kratek čas naselili družini Dodič iz Pregarij. Okrog 1950 so sezidali štalo in zanjo uporabili še preostali material, ki je ostal na pogoriščih. V Čermelicah je pasel tudi Andlovic iz Grada.«
Ko smo zapustili Čermelice, na je asfaltirana pot pripeljala do Rakulika. Vendar smo se še pred hišami povzpeli po kolovozu mimo vodovodne postaje. Bredli smo po razmočenem terenu po kolovozni poti, mimo pašnika z ovcami, po njej dosegli travnik in v daljavi zagledali cerkvico Sv. Janeza. Maks je povedal, da se jo vidi z Vremščice. Nad vrati je letnica 1740, pred njo je pa lipa, ki z debelino debla priča, da je preživela tudi hude čase. Še malo, po hribu dol pa bi prišli do Sajevč.
Vračali smo se nekaj časa po isti poti in se nato po gozdni vlaki povzpeli na pot proti Orehku. Bližnje sem opozorila na majhne površine ograjene z nizkim kamnitim zidom. Tam so Rakulčani imeli »zevnike«. Stane zna povedati, da so v zelnikih, ki so jih gnojili s prašičjim gnojem, kmetje iz Rakulika gojili sadike zelja.
Dosegli smo » vojaško cesto«, ki povezuje Rakulik z Orehkom. Naredili so jo jugoslovanski vojaki okrog leta 1970, prej je bila navaden kolovoz.
Orehek. Naš cilj je Orehovški grad. Skoraj razvalina. Priča preteklosti. Mitja nas je prijazno presenetil s pijačo in piškoti. Zelo prav je prišlo, saj je bilo za nami že skoraj 14 km. Kdo bi si mislil! Popeljal nas je v notranjost gradu, v grajske ječe. Nekateri so si v bližini ogledali zunanjost ledenice, kjer so shranjevali led za graščakove potrebe. Grajska cerkev Sv. Florjana z lipo, na sredini vasi, nas je sprejela v vsej svoji lepoti. Nekateri so se povzpeli na vrh zvonika od koder se čez orehovške strehe vidi po celi Spodnji pivški dolini prav do Postojne. Javorniki in Sv. Trojica naznanjajo skorajšnjo sklenitev našega pohodnega kroga.
Poslovili smo se od prijaznih Orehovcev  in odšli proti Gradu. Ne po asfaltirani cesti temveč zopet med grmovjem in drevjem po zgornji poti, kjer so nas vso pot spremljale sledi podkovanih konjskih kopit.
Šli smo iz Koč in se vrnili vanje. Lepo, da se vračamo! In se srečujemo, družimo, … pogovarjamo in nam ne zmanjka besed. Razen, ko s krošnje drevesa zaslišiš kosovo petje, ko zašumijo lesi in korak zastane in prisluhneš.
Besedilo: Helena Vekar