»Kraj, kjer še danes stoji osrednji del vasi, naj bi nekoč prelivalo jezero. Redki prebivalci v tem delu Pivške kotline so tedaj živeli v lesenih kočah na vzpetini, ki se dviga nad zahodnim delom Koškega polja in se danes imenuje Baba (630 m n.v.). Ko je voda odtekla, so si ljudje z Babe pričeli graditi kamnite hiše v dolini. Odprtost doline pa je za prebivalce predstavljala veliko nevarnost. Da bi se obvarovali pred napadi volkov in pred hudobnimi ljudmi, zlasti Turki, so gradili hiše, ki so se naslanjale druga na drugo, tako da so bile med seboj povezane v strnjeno, med hišami neprehodno naselje, ki se je širilo od današnje »Lokve« v smeri proti Slavini. Ker so prvotni prebivalci živeli na Babi v kočah, so s preselitvijo v dolino novo naselje poimenovali KOČE.« (po besedah Maksa Ženka iz Koč 26). Glede na to, da so v zgodbi omenjeni Turki in da so na Pivško prvič prišli že v drugi polovici 15. stoletja in v 16. stoletju še nekajkrat, bi lahko nastanek vasi umestili v to obdobje. To potrjuje tudi omemba vasi v urbarju za Postojno iz leta 1498. Po izročilu najstarejša hiša v vasi je imela vklesano letnico 1567. Bila je nadstropna z obokanima vežo in kuhinjo. Že Valvasor je pisal »da so Turki leta 1559 v okolici Postojne vse požgali in izropali ter ljudi, zlasti otroke, odpeljali v sužnost. Kar je ostalo, so dokončali v letih do 1564.« Z opisom zgodovinskih okoliščin je posredno potrjena tudi omenjena zgodba, ki se je z ustnim izročilom prenašala iz roda v rod. Najstarejša ohranjena hiša v vasi je Matjaževa (Koče št. 22), ki na dvoriščnem vogalnem kamnu nosi napis z letnico 1743.

Dvoriščni vogalni kamen najstarejše hiše z letnico 1743	Najstarejša ohranjena hiša v vasi

Vodnjak (1862) je podarila Marija Kalister.

Cerkev sv. Marjete stoji na severni strani vasi, na platoju tik nad cesto in v ogradi s pilastrskim vhodom iz sredine 17. stoletja. Na mestu nekdanje gotske, v 17. stoletju predelane cerkve, so v letih 1862-1863 postavili sedanjo. Na svoje stroške sta jo zgradila Marija Kalister in njen mož Janez Kalister iz hvaležnosti do boga. Načrte za cerkev je naredil inženir Hans, dela je vodil inženir Pilz iz Postojne. Zidarski mojster je bil Šorc iz Slavine, tesarska pa Čelan iz Postojne in Oblak iz Lučin. Za razliko od prejšnje cerkve, ki je bila obrnjena od vzhoda proti zahodu je slednja obrnjena od severa proti jugu. Pri gradnji so domačini ohranili kar nekaj dragocenih sestavin stare cerkve, med drugim kamnite arhitekturne člene in vse tri oltarje.

Glavni oltar iz rdečega marmorja je verjetno iz leta 1769, izdelal pa naj bi ga umetnik Francesco Rottman. Za oltarjem na steni je naslikana iluzionistična arhitektura in draperija. V oltarju je podoba sv. Marjete mučenice, ki jo je naslikal gluhonemi slikar iz Krope Jožef Pototschnik leta 1822. Slika je bila v letih 2011-2012 pod vodstvom asist. akad. rest. Nine Dorič Majdič v sodelovanju s študentkami 2. letnika restavratorskega oddelka ljubljanske Akademije za likovno umetnost in oblikovanje restavrirana.

Ob straneh stojita kipa sv. Magdalene in sv. Leopolda. Stranska oltarja sta lesena in iz leta 1856. Levi je posvečen sv. Silvestru, desni pa sv. Luciji. Od opreme velja omeniti kropilnik, ki nosi letnico 1663 in križev pot, posvečen 1907.

Več o cerkvi si lahko preberete v povezavi, kjer se nahaja publikacija, izdana ob njeni 150. obletnici.

Cerkev sv. Marjete	Glavni oltar

Oltarna slika po konservatorsko–restavratorskem delu	Kropilnik z letnico 1663

Stranski oltar, posvečen sv. Luciji	Stranski oltar, posvečen sv. Leopoldu

Pomemben razvojni mejnik vasi je bila izgradnja vodovoda Slavina – Koče – Žeje. To se je dogajalo v obdobju od 1904 do 1908. Vodo so napeljali iz potoka Jaževnik v Mrzleku, načrte zanj pa je naredil deželni stavbni svetnik Ivan Sbrizaj. Samo izvedbo je prevzelo podjetje Sirola z Reke. Stroški izvedbe so znašali 53000 kron. Država je prispevala 40 % ali 21.400 kron, dežela Kranjska 25 % ali 13.400 kron, 35 % ali 18.760 kron pa so morali plačati drugi udeleženci v poslu (Kobilarna Prestranek je plačala 3600 kron, omenjene vasi pa še 15.160 kron). Vse skupaj je stalo 60.000 kron. 

O vodovodu je Maks Ženko povedal sledeče: »Potekal je od Mrzleka, mimo »Šorcave« hiše v Slavini, po cesti do Koč, pri »Zvonotavi« hiši pa se je odcepil v smeri proti trem mostom in skozi desnega proti Žejam. Na drugi strani je bil ventil. Vodovod je potekal od današnje glavne ceste in nadalje v smeri proti Žejam. V Žejah je prišel na plano pri hiši št. 17. Vodovod so večkrat obnavljali. Že od začetka ni deloval kot je bilo zamišljeno, saj so se težave s pretokom vode do Žej pojavile že po nekaj letih. Dokončno so ga leta 1928 ali pa 1930 skrajšali – pri »Zvonotavi« hiši v Kočah so ga odrezali, ker voda ni več tekla tako, kot bi mogla. Tako so v Žejah zopet začeli delati štirne.«

Omemba v Domoljubu 2. 3. 1905.

Razglas za gradnjo vodovoda. Slovenec, 28. 3. 1905, letnik 33, številka 71

Kapelica Brezmadežne, posvečena 18. julija 1909, stoji v samem središču vasi. Blagoslovil jo je župnik Josip Laznik ob asistenci domačega kaplana Alojzija Westra in kurata iz Št. Petra (Pivka). Sama Marijina podoba je stala 250 kron, celotna kapelica pa 1700 kron. Namen zidave kapelice je bil zelo praktičen: zaradi potrebe po cerkvenih obredih, predvsem pa zaradi procesije na dan svetega Rešnjega telesa.

Kapelica je kvadratnega tlorisa in ima dvokapno strešico s križem na slemenu ter majhnima okrasnima stolpičema ob straneh. Polkrožno zaključeno vratno odprtino zapirajo lesena vrata, nad katerimi se nahaja letnica 1909.

Kapelica je bila obnovljena leta 2009.

Leta 2009 obnovljena kapelica

Prav poseben vpogled v razvoj vasi nam kaže tudi primerjava števila prebivalstva skozi stoletja. Vas je imela največ prebivalcev leta 1931, in sicer 336, leta 1948 pa le še 289. Po zadnjem štetju prebivalstva leta 2002 se je število prebivalcev zmanjšalo na 235, ki sestavljajo 86 gospodinjstev s povprečjem 2,7 člana na družino. Teh 86 gospodinjstev je bilo nastanjenih v 81 hišah.

Vir: Janez Zabukovec: Zgodovina župnije Slavina, Ljubljana 1910, str. 45.